V Kulturnem domu Zagradec smo v četrtek, 13. marca 2025, gostili pisatelja Ivana Sivca, ki je predstavil delček svojega izjemnega opusa – 192 knjig in več kot 3.000 glasbenih besedil. Sivec je eden najbolj priljubljenih slovenskih pisateljev, kar dokazujeta statistika izposoje njegovih knjig v knjižnicah (več kot 40.000 izposoj na leto) in število natisnjenih knjig (več kot 400 tisoč izvodov). Srečanje so obogatili pevci Moškega pevskega zbora Kulturnega društva Zagradec in Zagraški muzikanti pod vodstvom Roberta Kohka. Dogodek je Knjižnica Ivančna Gorica organizirala v sodelovanju s Krajevno skupnostjo Zagradec.
Velja omeniti, da je več Sivčevih knjig prevedenih v nemščino, angleščino in italijanščino. Na željo bralcev je svoje knjige predstavil v več kot 1100 krajih po Sloveniji in po svetu. Po njegovih štirih romanih: Pozabljeni zaklad, Vlomilci delajo poleti, Zakleta bajta in Princ na belem konju so bili posneti celovečerni film in televizijske nadaljevanke.
Dobil je več vidnih nagrad, najvišje državno odlikovanje pa leta 2019, in sicer red za zasluge za narod. V obrazložitvi je zapisano, da ga je prejel za ‘izjemno obsežen, raznolik in odmeven avtorski opus, ki neguje narodno zavest’. Za zakladnico glasbenih besedil je prejel Souvanovo nagrado za življenjsko delo, postal je častni član Društva pesnikov slovenske glasbe. Imenovan je bil za častnega občana Občine Kostel. Leta 1996 je dobil Terseglavovo priznanje za odstiranje tem zamolčane slovenske zgodovine.
Publika v Zagradcu je spoznala pisatelja v zelo različnih pogledih, saj je delil spomine iz različnih obdobij. Tako smo izvedeli, da je kot majhen fantič v Mostah pri Komendi komaj čakal, da je po radiu lahko poslušal radijske igre in glasbene oddaje, kasneje, ko je že delal na Radiu Ljubljana, pa je imel možnost spoznati ljudi, ki so ustvarjali tiste oddaje.
Na nacionalnem radiu je preživel vso delovno dobo, začel je kot tehnik, ko je diplomiral na slavistiki, pa se je pridružil dokumentarno-feljtonskemu uredništvu, kjer je sprva delal kot novinar in pozneje kot urednik. Kasneje je tudi magistriral s področja etnologije. Kot novinar je veliko potoval po Sloveniji in spoznaval ljudi in njihove zgodbe. Tudi na teh srečanjih se je utrnila kakšna ideja za knjige, čeprav je izpostavil, da nima težav s tem, nasprotno, idej je vedno več kot pa časa za njihovo realizacijo.
Pojasnil je, da se pred samim pisanjem zgodovinskih in biografskih romanov temeljito posveti raziskovanju tematike, kar pomeni, da poišče strokovno literaturo na temo, o kateri piše, strokovnjake, vzame si pa tudi čas, da obišče kraje, ki se znajdejo v knjigah.
Na srečanju je nekaj več besed namenil zadnjima dvema uspešnicama, Naplavina davnega spomina in Moja lepa Ukrajinka, z zbranimi pa je delil tudi spomine na nastanek treh knjig, ki govorijo o možeh iz Občine Ivančna Gorica, o Tonetu Kozlevčarju (Pesem je sonce), Janezu Ciglerju (Povest o Janezovi sreči) in Josipu Jurčiču (Prvi pomladni cvet).
Dogodek je moderirala Anita Globokar, z Ivanom Sivcem se je pogovarjala Janja Ambrožič.
