Ob predlogu za Jurčičevo leto, si zagotovo nihče ni predstavljal, kako bo le-to odmevalo v slovenskem prostoru. Ob sedmih knjigah, ki so, ali še bodo izšle, risanki, dokumentarnem filmu, televizijskih prispevkih, okroglih mizah, predstavah, razstavah itd, se je na predvečer domačega simpozija, ki bo danes potekal na Podružnični šoli Višnja Gora, odvil tudi simpozij v Cankarjevem domu. Profesorji z različnih oddelkov Filozofske fakultete in kolegi od drugod so pripravili razprave o Jurčiču z različnih vidikov, denimo, kako je Kozlovska sodba v Višnji Gori iz satire za odrasle postala otroška literatura, koliko so Jurčičeva dela moralizatorska, kakšne ideje je Jurčič zagovarjal kot novinar ipd.
Dogodek sta obiskali predstavnici Knjižnice Ivančna Gorica in Javnega zavoda za kulturo in turizem Prijetno domače Ivančna Gorica. Občini Ivančna Gorica so strokovnjaki izrazili zahvalo, ker smo jih z Jurčičevim letom spodbudili k odkrivanju tako zanimive osebnosti. Naslov simpozija je bil "Desetič brat" in je vabil razpravljalce ter vse nas, da Jurčiča zopet in vedno znova vzamemo v roke in ga beremo pozorno, desetič ali mogoče tudi enajstič. In kakšni so bili poudarki zanimive razprave strokovnjakov, ki so to tudi storili?
Urška Perenič, slovenistka s FF, (ki bo v kratkem izdala tudi znanstveno študijo o Jurčiču), je v razpravi na temo Kozlovske sodbe v Višnji Gori, kljub temu, da je besedilo na neki točki "postalo branje za otroke", z interpretiranjem teksta dokazovala, kako jasen je bil Jurčič v nameri, da s svojo satiro nastavi resno ogledalo drhali, nekulturnemu občestvu in problematičnim pojavom v družbi. Ker je sporočilo tako univerzalno, je bila odločitev za prevajanje v različne jezike tako pomembna, a ne smemo pozabiti, da je Jurčič s prstom v prvi vrsti pokazal prav na nepotreben razkol in značaj Slovencev. K branju zopet vabljeni tudi odrasli, ki jim je delo namenjeno.
Miran Hladnik se je na vprašanje pomena Josipa Jurčiča za slovenski prostor odzval zgolj s preštevanjem pojavljanja oz. omemb Jurčičevega imena, potrdil Kmeclovo oz. Slodnjakovo tezo, da je Jurčič prav lahko za prozo to, kar je za poezijo Prešeren, a mogoče še bolj za novinarstvo. Poleg številk, ki kažejo na to, je vsekakor nesporno, da je v literaturi in tudi novinarstvu še dosti drugih "dokazov" oz. nespornih dejstev o veličini rojaka.
Do tega je prišla tudi Monika Kalin Golob z ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki se je časopisu Slovenski narod in razvoju novinarskega stila posvečala že v okviru svojega doktorata. Izpostavila je zmožnost nekoga, ki je bil literat in politik, da je znal ustvariti in "izumiti" tudi novinarski jezik. Ko je časopis spremenil v dnevnik, je sam vsak dan napisal 4 do 5 časopisnih strani. Pri tem je urejal novice, ki so prispele po pošti, povzemal članke iz tujih časopisov, komentiral, se udeleževal dogodkov, pisal sam. Jezik je nastajal v naglici, vemo, da se je tudi zato zatekal v hrvaške izraze. Zelo je vplival na razvoj jezika, novinarskega stila. Navsezadnje Jurčičeva nagrada za novinarske dosežke ni nekaj slučajnega.
Zgodovinarka Irena Selišnik je naslovila Jurčičeva stališča do panslavizma in Jugoslovanstva. Stališča je oblikoval predvsem v času študija na Dunaju v okviru študentskih društev, omizij in t.i. mladoslovencev. Mladoslovenska ideologija je bila za Zedinjeno Slovenijo. Močan pritisk germanizacije je pri njem sprožil jugoslovanstvo in slovanstvo. Rek, ki je veljal, je bil: "Bolje Rus, nego Prus." Treba je poudariti, da tega vseeno ne bi pustil za ceno jezika!! Imel je še en moto in sicer, da ne smemo polovičiti. Ne nemščine, ne srbohrvaščine ni in ne bi sprejel kot skupni jezik! Lahko rečemo, da je Jurčič močno vplival na obstoj narodove identitete.
Ivana Latković s Filozofske fakultete v Zagrebu nas je opozorila na mnoge podobnosti z njihovim književnikom Šenoo, na oba je močno vplival Walter Scott, Aleksander Bjelčevič je Jurčičevo pisanje analiziral v smislu moraliziranja, klasičen oz. navaden moralizator ni bil.
Marko Stabej pa je kot jezikoslovec k Jurčiču pristopil z vidika razvoja jezika. Na začetku nam je za primerjavo bral odlomek iz Cankarja in Jurčiča ter postavil trditev, da se nič ne razvije iz nič, torej, da jezik ni izoliran od življenja in najrazličnejših vplivov. Presenečen je bil, da Jurčič ni uvrščen v moderno. Strinjal se je s Kmeclom, da je Jurčič "izumil" salonsko slovenščino, meščansko govorico v svojih delih. Čeprav si je izpisoval vse iz ljudske zakladnice, pa je, po drugi strani tudi študiral, učil slovenščine gosposko Ottovo ipd.
In zakaj brati desetič denimo v šoli? Zaključna misel razpravljavca je bila, da zato, da si vsi, predvsem mladina, vgradimo različice slovenščine vase, saj vse to smo mi, naša identiteta. Brati bi morali ob razlagi izrazov, pri čemer imajo seveda veliko vlogo - profesorji.
.png.png)
